Bloški Smučar
BLOKE – ZIBELKA SMUČANJA V SREDNJI EVROPI
Prvi doslej znani zapis o samoniklem bloškem smučanju – gibanju na smučeh po visokem snegu – je leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske opisal polihistor Janez Vajkard Valvazor. Bločani so bili v tistem času edini v srednji Evropi, ki so uporabljali smuči pri hoji in vijuganju po snegu. O tem edinstvenem pojavu v davnini so pisali še številni domači in tuji raziskovalci (Boris Orel, Svetozar in Aleš Guček, Metod in Rudolf Badjura, dr. Borut Batagelj in mnogi drugi).
Prav gotovo je, da si Bločani niso izmislili smuči za šport in zabavo, napravili so jih za praktično rabo. Dolge in hude zime so čez širna polja prinesle tudi nešteto zametov, zakrile poti do vasi in Bločanom preprečile, da bi šli lahko po opravkih. Da so svoje otroke lahko odnesli h krstu, hodili v cerkev in pokojnika popeljali na zadnjo pot, so si umislili lesene smuči.
Njihov izum je tako očaral Janeza V. Valvasorja, da je o njem zapisal takole:
“Kmetje tukaj poznajo nek redki izum, kakršnega nisem videl še v nobeni drugi deželi; namreč da se spuščajo pozimi, ko leži sneg, po visokem hribovju z neverjetno naglico v dolino. V ta namen vzamejo dve leseni deščici, ki sta ukrivljeni in navzgor zavihnjeni. Na sredi je usnjat jermen, da vtikajo noge vanj. K temu ima kmet še čvrsto gorjačo v rokah. To si nastavi pod pazduho, pa se ob njej drži močno nazaj, da mu je v oporo in krmilo … Potem jo reže tako urno navzdol, da skoraj presega vsako domišljijo.”
Jože Bevk pa je o njem zapisal takole:
“Prav serce se človeku veseli, kader se po debelim snegu in čez visoke zamete, posebno po ravnim (če se preveč sneg ne primlje) urno šmeče potiskaje, skorej, kar iz skušnje povem, tako hitro, kakor po kopnim, zamore sprehajati …Hoja v hrib je bolj težavna in kèsna, kjer je treba na ovinke hoditi …Nazdol pa kdor je vajen, se ko blisk po gladki dolini spusti. Tisti pa, ki je na šmečeh menj zurjen, se dolge palice posluži, na ktero se navzdol dersaje naslanja.”