1. Naslovnica
2. Turizem
3. Kulturna dediščina
4. Sakralni spomeniki

Sakralni spomeniki

 

SV. MIHAEL PRI FARI NA BLOKAH

Leta 1472 so Turki požgali prvo s slamo krito farno cerkev sv. Mihaela. Na mestu, kjer cerkev stoji sedaj, je bila dokončno zgrajena leta 1850, posvečena pa je bila leta 1891. Gradbenik te čudovite cerkve je znani mojster Matevž Medved iz Cerkelj na Gorenjskem. Zgradba je enoladijska in podolgovata, njen slog pa je neenoten. V večini prevladuje barok. Ima tri kamnite oltarje, ki jih je leta  1891/92 izdelal Alojz Vodnik po načrtih Miroslava Tomca v slogu moderne umetnosti oziroma v slogu neoklasicizma. O izdelavi oltarja pričajo tudi table ob straneh prezbiterija, kjer piše: »Zdelal Alojzij Vodnik klesar v Ljubljani, po načrtih Miroslav Tomec-a slikarja v Šent-Vidu pri Ljubljani leta 1891«.
Glavni je oltar svetega nadangela Mihaela. Na sredini je kip sv. Mihaela, zavetnika cerkve, na levi strani ga spremlja kip nadangela Gabriela, na desni pa kip nadangela Rafaela. Ob straneh gornjega nastavka nad stebrovjem lahko vidimo štiri svetniške kipe: na levi sv. Katarino, poleg nje stoji sv. Martin, na desni strani pa stojita sv. Izidor in sv. Notburga. Glavnemu oltarju je v okras šestnajst manjših in večjih angelskih glav.
Na vsaki strani cerkve je en stranski oltar; izdelal ju je isti mojster in sta po obliki in velikosti enaka. Na levi strani (na ženski) je oltar posvečen Materi božji Mariji Brezmadežni, ob njej sta kamnita kipa sv. Uršule in sv. Barbare. Nad njo je Sv. Duh v podobi goloba, okrog njega pa angelske glave v oblakih. Na desni strani (na moški) je oltar posvečen sv. Alojziju, ob sebi pa ima kipa sv. Ignacija Lojolskega  in sv. Frančiška Ksaverja. Zanimivo je tudi, da fresk v cerkvi ni. Krasi pa jo še nekaj slik na platnu in lesu. Na vrhu glavnega oltarja je slika Boga Očeta in Sina (sv. Trojico dopolnjuje kamnit golob nad sliko) in je delo Miroslava Tomca. Zdajšnje slike križevega pota izvirajo iz münchenske akademije in so prišle v cerkev leta 1870, prejšnji križev pot je na Volčjem.
Ob levem vhodu stoji star kamnit kropilnik z letnico 1644.  Na koru najdemo nove orgle, ki jih je leta 1981 izdelal mojster Jenko. V zvoniku bijejo trije zvonovi, ki so bili narejeni leta 1921 na Jesenicah. Prvotni so bili bronasti, a so se izgubili v prvi svetovni vojni. Okolico cerkve krasita lesena kipa Križanega in Marije; postavljena sta bila 1984 in 1985, naredil pa ju je kipar Stane Jarm.

 

SV. JANEZ KRSTNIK NA STUDENEM

Cerkev je prvič omenjena leta 1526 ob sodnem popisu cerkvenih dragocenosti zaradi turškega davka. Je ena izmed najstarejših bloških podružnic in najvišje ležeča bloška cerkev. Da je cerkev res stara, priča prezbiterij, ki je bil verjetno prvotno kapelica v romanskem slogu. 
Cerkev ima le en lesen oltar v baročnem slogu, posvečen sv. Janezu Krstniku. Kdo je oltar napravil, se žal ne ve, na njem pa najdemo letnico 1658 in napis: »Luka Bajc iz Cerknice je ta oltar prenovu leta 1896«.  Nepridipravi so leta 1988 okradli tudi verjetno zelo stare in umetelno izdelane kipe: sv. Roka, sv. Florjana, sv. Felicijana, sv. Primoža in Marije Vnebovzete v oblakih z dvema angeloma. Ob straneh glavnega trona pa sta še vedno lesena kipa v frančiškanskih oblekah. Levo je sv. Anton Padovanski z Jezuščkom in lilijo, desno pa stoji sv. Frančišek Asiški s križem v desnici in knjigo v levici. Kipa sta v cerkev prišla po prenovitvi leta 1896, obnoviti pa jo je dal župnik Kaplek. Leta 1983 je cerkev dobila nekaj reliefnih podob na lesu, ki so delo kiparja Staneta Jarma. Do druge svetovne vojne je bil v cerkvi tudi leseni kor, ki pa se je zaradi zelo slabega stanja  žal porušil.
Studenci praznujejo žegnanje 24. junija oziroma tisto nedeljo, ki je najbližja temu datumu.

 

MARIJINO VNEBOVZETJE V VELIKIH BLOKAH

Kdaj je bila cerkev postavljena, se ne ve natančno. V 2. zvezku v Slavi vojvodine Kranjske je omenjena kot trinajsta podružnica takratne župnije sv. Mihaela. Vendar današnja cerkev ni tista, ki je bila omenjena v Slavi vojvodine Kranjske. Sedanja zgradba je bila zgrajena pred 135 leti in ima baročno zasnovo. Zaradi kapelic na vsaki strani 21-metrske ladje ima obliko križa.
Cerkev ima tri lesene oltarje. Gornji del glavnega oltarja je še iz 18. stoletja in je še iz stare manjše in nižje cerkve, njegov umetnik pa na žalost ni znan. Na sredini v tronskem okviru je slika Marije Vnebovzete, levo je kip sv. Joahima, na desni pa kip sv. Ane. To sta bila Marijina starša. Na spodnji levi strani stoji kip sv. Marjete, na desni pa kip sv. Katarine Aleksandrijske. Čisto na vrhu krasi glavni oltar kip sv. Trojice. Stranska oltarja sta prišla iz cerkve sv. Mihaela po letu 1891, izdelana pa sta bila leta 1855. V zvoniku se svetita dva bronasta zvonova, ki sta bila narejena leta 1920 v strojnih tovarnah in livarnah v Ljubljani. Na enem je napis: »Svetovna te vojska je vzela, zvoni o Marija vedno na mir!« Na drugem pa preberemo: »Nezgod nas varij, o Marija.« 
Cerkev je  bila zadnjič obnovljena med letoma 1989 in 1999. Dobila je novo fasado, zvonik je dobil bakreno streho, na koncu pa so prekrili še ostali del cerkve. Ponoči je lepo osvetljena in ima urejeno mehansko zvonjenje.

 

SV. FILIP IN JAKOB V RAVNAH

Cerkev se omenja že leta 1422 kot prva med vsemi sedanjimi podružnicami v pismu starotrškega župnika Jurija Vernekarja in njegovega brata Jakoba glede njune kmetije na Volčjem. Nekaj časa je spadala pod ribniško župnijo, nato nekaj časa pod Sodražico, dokler se niso pogodili.
Cerkev, kot jo vidite danes, je zaokrožena baročna stavba z 22 m visokim zvonikom. Nad vrati je vklesana letnica 1658, kdaj pa je bila sezidana in kdo jo je postavil, pa se ne ve. Prav tako se ne ve, kdo je oblikoval baročne oltarje v njej. Na sredini sta sv. Filip in Jakob s svojimi znaki, od leve proti desni pa si sledijo: sv. Andrej, sv. Peter, sv. Pavel in sv. Matija. Stranska oltarja sta oblikovno povsem enaka. Levi je posvečen Materi Božji, desni pa je posvečen sv. Jerneju. V cerkvi se skriva 14 oljnatih slik križevega pota, ki so do leta 1888 pripadale Novi Štifti. V njej je tudi zidan kor na dveh kamnitih stebrih iz leta 1939. Zvonova sta iz leta 1923 in 1926, izdelana pa sta bila na Jesenicah. Cerkev osvetljuje lestenec, ki so ga prenovili po originalnih načrtih. Na levi strani stoji tudi lesena prižnica.
V zadnjem času so cerkev temeljito obnovili. Leta 1993 pa so blagoslovili novo leseno oltarno mizo, ki je obrnjena proti ljudstvu in je delo Draga Koširja, rezbarskega mojstra iz Jelovca pri Sodražici.

 

SV. NIKOLAJ NA HUDEM VRHU

Prvič se omenja leta 1526 v najstarejšem viru v sodnem popisu cerkvenih dragocenosti zaradi turškega davka. Čas prvotne izdelave tako cerkve kot oltarja ni znan. Znano je samo, da je oltar leta 1875 obnovil domačin Jože Prebil s Hudega Vrha. Na njem kraljuje zavetnik sv. Nikolaj, spremljata pa ga sv. Jera in sv. Notburga. Ljudje na Hudem Vrhu pa trdijo, da je to kip sv. Matilde, saj nima nobenih značilnih svetniških dodatkov, da bi jo lahko prepoznali. Nad kipom sv. Miklavža so sv. Hieronim, sv. Barbara in sv. Blaž. Na oltarju najdemo še štiri angele, ki pa so kasnejše izdelave manj spretnih rok, verjetno jih je izdelal Prebil 1875. Umetniško je naslikan tudi križev pot iz leta 1990, ki ga je naslikal Miha Seljak. Cerkev je bila zadnjič temeljito prenovljena 1988.

 

SV. ANTON V METULJAH

Podružnična cerkev se prvič omenja leta 1526 v sodnem popisu cerkvenih dragocenosti zaradi turškega davka tako kot cerkev sv. Janeza Krstnika.
Cerkev je nekoliko zaokrožena z mogočnim pročeljem in je v slogu baroka. Običajno je zvonik vzporedno s cerkvijo, pri tej pa je na desni strani, pod njim pa je zakristija.
Nad glavnim vhodom najdemo letnico 1763, verjetno je to letnica dokončne izdelave, zidar pa ni znan. 1870. so cerkev zunaj in znotraj povsem prenovili in jo blagoslovili 1876. leta. Vsi trije oltarji v cerkvi so baročni, ni pa znano, kdo jih je naredil. Glavni oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu. Na oltarju ga spremljajo še podobe: sv. Helene, sv. Frančiška Asiškega in sv. Frančiška Solana. Stranska oltarja gledata drug proti drugemu. Eden je posvečen sv. Antonu Puščavniku, drugi pa je posvečen Odrešeniku s križem. Na oltarni mizi pa najdemo še mavčni kipec Marije z Jezuščkom.
Posebnost te podružnice je drugačna arhitektura in da žegnanje praznujejo kar dvakrat. Glavno je junija ob prazniku sv. Antona Padovanskega, drugo pa je posvečeno sv. Antonu Puščavniku in ga praznujejo 17. januarja. Kakorkoli, oba svetnika sta znana dobrotnika in tudi Metuljci so dobri in prijazni gostitelji in to kar dvakrat na leto.

 

SV. PETER NA STUDENCU

Prvotno je bila cerkev posvečena sv. Justinu in je stala pod glavno cesto ob vodnjaku. To staro cerkev je omenjal Janez V. Valvasor. Sedanja cerkev je bila zgrajena po letu 1700. Župnik Jakob Okoren je o njej leta 1811 zapisal takole: »Kmalu bo stara 100 let.«
Zaradi kora, ki ni bil prizidan kot pri večini bloških cerkva, ima tako mogočno pročelje. Stavba je v celoti zgrajena v baročnem slogu.
Glavni oltar je kamnit in je posvečen zavetniku cerkve. Na vrhu oltarja je kamnit kip, ki je po pričevanju posvečen sv. Justinu. Na oltarju so še kipi sv. Kozme in sv. Damjana, Žalostne Matere Božje in sv. Janeza Evangelista. Glavni oltar naj bi bil po besedah župnika Jakoba Širaja pripeljan iz Menišije, iz gradu Loško pri Cerknici, ki je bil v lasti menihov iz Bistre. Stranska oltarja sta lesena in posvečena Žalostni Materi Božji in trem mučenkam: sv. Luciji, sv. Agati in sv. Apoloniji. Na stropu nad ladjo je podoba svete Trojice. Prižnica je okrašena s kipi Jezusa Dobrega pastirja in cerkvenih očetov sv. Ambroža, Avguština, Gregorja velikega in Hieronima. Cerkev ima tudi kor in zakristijo. Bila je temeljito prenovljena, saj je bila zaradi gnitja nagnjena že kar močno v stran. Tesarji so ji naredili novo, baročnejšo podobo, podobno kakšni čebuli.  

 

SV. VOLBENK NA VOLČJEM

V času Valvasorja je bila omenjena kot enajsta podružnica. V letih 1865 in 1866 je bila povsem prenovljena in podaljšana, zvonik pa je ostal. Leta 1866 je bila blagoslovljena hkrati z novim oltarjem. Leseni oltar je napravil Janez Šubic iz Škofje Loke leta 1865. V tronu je kip sv. Volbenka z dvema angeloma. Na levi je kip sv. Mihaela, na desni pa sv. Roka. Na vrhu je Mati Božja v oblakih in žarkih, spremljata pa jo kipa sv. Jere in sv. Neže. Umetniški križev pot je bil poprej last župnijske cerkve pri Fari in je iz leta 1858. Namesto stranskih oltarjev sta dve oljni sliki, na njih pa podobe sv. Tilna in sv. Vincencljia. Njun avtor je Janez Šubic, nastali pa sta leta 1867. V zvoniku sta dva jeklena zvonova z Jesenic, bronasti pa so se izgubili v prvi svetovni vojni tako kot pri večin cerkva na Blokah. Leta 1987 je cerkev dobila nov oltar, obrnjen proti ljudstvu, ki ga je naredil kipar Stane Jarm. Leta 1999 so ga spet temeljito obnovili zaradi črvivosti, 25. julija pa ga je blagoslovil škof Kvas.  

 

SV. DUH V SV. DUHU

Po cerkvi sv. Duha je ime dobila tudi vas. Pravijo, da je cerkev zelo stara, vendar nihče ne pozna letnice izdelave in kdo jo je sezidal. Prvič je omenjena v knjigi Slava vojvodine Kranjske. V letih 1870–1874 je bila cerkev prezidana in obnovljena in taka se je ohranila vse do danes le z manjšimi obnovitvenimi deli. Med drugo svetovno vojno je pogorelo ostrešje zvonika, župnik Kastelic pa ga je leta 1982 dal obnoviti. V njem sedaj zvonita dva zvonova iz leta 1921, ulita v livarni na Jesenicah. Cerkev je v osnovi zgrajena v baročnem stilu. Glavni oltar je seveda posvečen zavetniku te cerkve, sv. Duhu, z reliefno podobo v tronu. Na vrhu oltarja nad levim stebrom mu družbo dela kip Odrešenika s križem v roki, na desnem pa je kip Boga Očeta. V oči nam pade vrtljiv tabernakelj s pozlačenimi vratci v družbi angelov. Oltar so leta 1855 naredili za farno cerkev sv. Mihaela, vendar so ga prenesli, ko so pri Fari dobili nove kamnite oltarje. V cerkvi visi tudi križev pot, ki je delo slikarja Tomaža Langusa, krasi jo lestenec iz leta 1988 in nov oltar, obrnjen proti ljudstvu, ki ga je naredil Stane Jarm.  

 

SV. ROK V RAVNIKU

Nekoč ena najlepših podružnic, vmes jo je povozil čas, sedaj pa se počasi spravlja v red, vendar bo svojo prvotno lepoto težko dobila nazaj. Kdaj je bila sezidana, se ne ve natančno. Nekdanji župnik A. Makovec je omenil, da bi bila današnja zgradba lahko narejena v 18. stoletju. Oltarji so (bili) baročni. Kdo in kdaj jih je izdelal, ni znano, a g. Makovec poroča, da je bila zadaj videti letnica 1735, prenovljena pa 1875. Glavni oltar je posvečen sv. Roku, ob njem sta sv. Florjan in sv. Boštjan. Vrh oltarja krasi sv. Noteburga. Stranska oltarja sta posvečena sv. Štefanu in sv. Tomažu. Umetniških slik cerkev ni imela, pa tudi bandero se ni ohranilo. Zanimivo je tudi, da v cerkvi ni kora, je le večji prostor z ograjo. Cerkev so med drugo svetovno vojno požgali in je še dolgo po tem niso mogli obnoviti. Stavba je počasi propadala, kipe in glavni oltar pa so odnesli k sv. Duhu. 1983 se je ob močnem deževju udrl strop cerkve in takrat je občina zahtevala, da se jo zruši ali pa obnovi. Odločili so se, da jo obnovijo, vendar le zunanjost. Notranjščina je ostala nedotaknjena in je še vedno brez stropa.

 

CERKEV MARIJINEGA ROJSTVA NA RUNARSKEM

Sedanja cerkev je bila sezidana po letu 1700, leta 1834 pa je zaradi udara strele pogorela. Šele 1870 so jo obnovili. Streha je med vojno leta 1943 ponovno pogorela, leta 1946 pa so jo pokrili z začasno. Obnovljeni so bili tudi oltarji; obnovil jih je Maks Kozjek, tedanji župnik v Hinjah. Jože Kastelic jo je leta 1981 res temeljito obnovil  in tako je videti še danes. Glavni lesen oltar je leta 1870 napravil Anton Kušlan iz Novega mesta, le tabernakelj je še od starega oltarja pred požarom 1834. Marijo na glavnem oltarju spremljata sv. Peter in Pavel. Stranska oltarja sta se ohranila in nista bila uničena v požaru. Eden je posvečen sv. Mariji Magdaleni, drugi pa sv. Frančišku Ksaveriju.

 

SV. TROJICA PRI SV. TROJICI

Še ena cerkev, ki je vasi dala ime in v njej domuje že od sredine 17. stoletja. Zgradili so jo na ukaz Ivana Andreja, grofa turjaškega. Cerkev je bila verjetno dokončana in blagoslovljena dve leti po njegovi smrti, leta 1686. Tako lepa in velika cerkev v tistem času res ni bila primerljiva z drugimi podružnicami in to je opazil tudi Valvasor. Zvonik ima višji kot tista pri Fari. V višino meri več kot 40 metrov in nas očara s svojo prostorno notranjostjo. Verjetno je imela drugačen pomen kot ostale cerkve, zato je zgrajena tako prostorno. Ljudje so na tem mestu večkrat videli, da se prikazujejo po tri goreče krogle in to so vzeli kot znamenje sv. Trojice. In ko je grof zahteval, da se zgradi cerkev, so ljudje vneto darovali za zidavo.
Od bloške župnije se je odcepila leta 1807/1808, ko je dobila svojega župnika, povsem samostojna pa je postala leta 1877. Od leta 1968 je brez svojega župnika, soupravlja jo bloški župnik. K njej spadata še podružnici sv. Urha in sv. Nikolaja.
Leta 1792 je dobila cerkev svoje pokopališče in pokojnikov niso več pokopavali pri Fari na Blokah.
Sv. Trojica je upodobljena na sliki na glavnem oltarju, za sliko pa stoji tudi njen kip. Na levi jo spremlja kip sv. Pavla, na desni kip sv. Petra, nad njo pa je kip Marije. Oltar je neorenesančen, kot tudi oba stranska, v cerkev pa so prišli ob prenovi konec 19. stoletja. Levi stranski oltar je posvečen Srcu Marijinemu, desni pa Srcu Jezusovemu.
Na desni strani je prižnica z nadstreškom, na katerem stoji kip Mojzesa z desetimi zapovedmi v rokah. Krstni kamen je nekaj posebnega in je pokrit z nekakšno kapelico – leseno omaro, na kateri je manjši kip upodobitve krsta v Jordanu.
Od drugih cerkva se razlikuje tudi po čudovito poslikanih stenah in stropu. Avtor slik je Franc Sikošek iz Brežic, njegovo delo je iz leta 1900. Po pripovedovanju domačinov je stenske podobe popravljal akademski slikar Tomaž Čemažar.
Na zunanji levi strani se drži stavba, ki je prej služila kot mrtvašnica.
Cerkev je deset let nazaj doživela še eno temeljito prenovo, da bo lahko še dolgo krasila to idilično vasico Sv. Trojico. V letu 2015 pa so temeljito obnovili njeno okolico, župnišče in parkirni prostor.

 

SV. URH

Cerkev sv. Urha ima zelo zanimivo zgodovino. Valvasor omenja v svoji knjigi, da je stala na dvorišču starega gradu Nadlišek. On je torej še videl stari grad in staro cerkev. Za grad pravi, da je nenaseljen in da ljudje v njem spravljajo žito. Poleg starega gradu so kasneje zgradili sodobnejši grad Pajkovo in v njem lepo kapelo. Sklepamo torej, da je bila sedanja cerkev sezidana iz razvalin starega gradu Nadlišek in da stoji na istem mestu, kot je bila poprej. Župnik Mramor je zapisal, da je letnica izdelave cerkve 1740. V dokaz, da je cerkev res stara, govorita zvonova, ki sta stara več kot 600 let. Napis na malem zvonu pravi, da ga je leta 1355 ulil magister Viventius v Benetkah. Poskušali so ga popraviti, vendar žal brez uspeha, saj niso mogli najti varilnega sredstva za posebno zlitino. Večji zvon je leta 1382 ulil Antonius, quodam Magistri Victoris filius v Benetkah. Ta zvon še dandanes poje v zvoniku. Kot zanimivost pa vam povemo, da je v času protestantizma Jurij Dalmatin tu prevajal Biblijo.
Oltarji imajo baročno podobo. Vsi trije imajo zidan podstavek, sicer pa so leseni. Ob glavnem svetniku sv. Urhu sta še sv. Nikolaj in sv. Jernej. Na vrhu oltarja je Bog Oče z železom in zlato kroglo v roki in ob njem dva angelca, ki ga čuvata. Zadaj na oltarju najdemo letnico obnovitve 1928. Desni stranski oltar je posvečen sv. Antonu Padovanskemu, levi pa Mariji, Pomočnici kristjanov. V cerkvi najdemo tudi lepo prižnico s štirimi pozlačenimi reliefi evangelistov. Na njej najdemo letnico 1928.  Poleg cerkve je prizidana zakristija (1899), ki je bila zaradi uničenja v drugi svetovni vojni večkrat popravljena in obnovljena. V devetdesetih je bila zadnjič temeljito popravljena in na novo pokrita.

 

SV. NIKOLAJ NA ULAKI

Kot vse ostale cerkve na Blokah, tudi to prvič pisno omeni Valvasor v svoji knjigi Slava vojvodine Kranjske leta 1689. Letnica izdelave ni znana, a nad vrati najdemo napis 1678, lahko bi bila to letnica gradnje ali pa kakšna večja obnova. Že na zunanjosti cerkve je videti, da je bila večkrat dozidana in predelana. Sklepati gre da je najstarejši oltarni del, saj na njem opazimo kamnite okvire v oknih. Lahko bi bila prvotno samo kapela podaljšana v cerkveno ladjo.
Glavni oltar je baročen in posvečen zavetniku cerkve. Levo na oltarju je sv. Peter desno pa Pavel, nad zavetnikom je kip Marije z Jezusom. Na obeh straneh cerkvene ladje sta oltarni mizi s slikami Marije Pomagaj na levi in sv. Jožefa na desni. Kljub svoji majhnosti ima cerkev proti ljudstvu obrnjen oltar, ki ga je priskrbel nekdanji bloški in trojiški župnik Branko Zadnik. Leta 1900 so dali uliti nove bakrene zvonove, a jih je čez sedemnajst let odnesla prava svetovna vojna, leta 1923 so kupili nove jeklene. Cerkev je bila temeljito obnovljena in je dobila tudi nove klopi leta 1993.
Kot zanimivost ob cerkvi pa naj omenim še izvir studenca zaganjalke, čigar voda na plan prihaja v pravilnih intervalih. Skozi špranjo voda izvira vsaki dve minuti, vmes pa se izvirček izprazni.